Uvod

Območje gornjega posočja je sestavljeno v glavnem iz zgornjetriasnega apnenca in dolomita. Ponekod leži na triasnih plasteh jurski apnenec, kateremu na jugu sledi apneni filš in nato še laporasti peščeni fliš. Na severu, natančneje na območju Bovške kotline, imamo namesto apnenega fliša razvit rdeč lapornat apnenec imenovan tudi »scaglia«. Nad njim pa imamo tudi tukaj lapornati peščeni filš.

Sledi le še kvartarni dolinski zasip, ki je debel okoli 320 metrov.

Osnovne geološke raziskave zgornjega Posočja

Porečje Soče sta geološko opisala med prvimi F. Hauer (1857, 1868) in D. Stur (1858). Med najpomembnejša moramo šteti raziskovanja F. Kossmata (1908-1920) in A. Winklerja (1920, 1923, 1926, 1931).

Nadalje omenjamo italijansko geološko karto Tolmin (R. Fabiani, 1937) v merilu 1: 100 000, ki ima novejše podatke posebno v razčlenitvi jure in krede.

R. Selli (1953) je opisal mezozojske fosile iz zgornjega Posočja zunaj kartiranega območja. Določil je več novih vrst zgornjetriasnih, liasnih in zgornjejurskih makrofosilov. Leta 1963 je R. Selli obravnaval zahodne Julijsje Alpe in Karnijske Alpe. Podal je tudi pregledno tektonsko sliko soške doline med Bovcem in Kobaridom.

B. Ogorelec (1970) je sedimentološko raziskoval zgornjekredne sedimente zgornjega Posočja.

Kvartarno geologijo soške doline sta podrobneje obravnavala A. Winkler (1926, 1931) in S. Ilešič (1951).

M. Cousin (1970) je raziskoval na mejnem območju med Jugoslavijo in Italijo. Ozemlje med Tržaškim zalivom in Julijskimi Alpami je Razdelil na več con.

A. Šercelj (1970) je določil starost interstadialne ali interglacialne jezerske krede zahodno od Bovca, ki jo je našel J. Kunaver.

Po analizi 14C je les v njej starejši od 51 000 let. (citirano po D.Kuščer, K. Grad, A. Nosan, B. Ogorelec 1974)

 

Stratigrafija predkvartarne podlage

Najstarejši razkriti skladi v Bovški kotlini so zgornjetriasni. Javljajo se siv debelo skladovit apnenec, sivi plastoviti in pasoviti dolomit in v manjši meri neplastovit dolomit. Apnenec ustreza po svojem razvoju dachsteinskemu apnencu Severnih apneniških Alp. Med fosilnimi ostanki so velike školjke Megalodon sp. Zelo številne na grebenu Polovnika. Na severni in na zahodni strani Polovnika je apnenec drobno ooliten. Apnenec prehaja navzdol v pasoviti dolomit, kar je vidno predusem v jedru polovniške antiklinale severno od Srpenice in pri slapu Boka severno od Žage. Po fosilnih ostankih sklepamo, da obsega apnenec zgornji del noriške in retijsko stopnjo.

Enakomeren razvoj ter velika debelina apnenca in dolomita kaže, da je dno morja moralo biti skoraj ravno in se je počasi pogrezalo, kakor je napredovalo usedanje.

 

Jura

Jurski sedimenti so razkriti na znatno manjšem prostoru. Zaradi neznačilnega razvoja, pomanjkanja fosilov in zamotane tektonike jih je težko določiti. S. Buser prišteva spodnji juri tudi temno sivi ploščati dolomit in apnenec z rožencem pri Kobaridu.

Nad tem sledi sivi skladovit apnenec, ki je delno ooliten. Njegova starost ni natančneje določena. Iz bližnje okolice omenja R. Selli (1953) v dolini Bavšice severovzhodno od Bovca brahiopode srednjega liasa Spiriferina aesontina Selli in Rhynconella alberti Oppel. Srednjeliasne fosile našteva tudi z območja severozahodno od Kanina v rdečem brečastem apnencu.

V dolini Koritnice sestoji talnina »scaglie« iz sivega skladovitega apnenca z lapornimi polami in ponekod limonitnimi gomolji. Apnenec je mikriten in intrabiospariten. L. Šribarjeva (B. Ogorelec, 1970) je določila v mikritnem apnencu vrsto Globigerina helveto-jurassica Haeusler, ki je značilna za dogger. V istih plasteh nastopajo tudi številne Verneuilinidae in Textulariidae.

Na severnem pobočju Polovnika nastopa tudi skladoviti oolitni apnenec in laporast apnenec z limonitnimi gomolji, velikimi do 5 cm. Verjetno pripada juri. Od mikrofosilov so določene le Verneuilinidae in Textulariidae, značilnih fosilov za juro niso dobili. Na verjetno jursko starost teh plasti so sklepali po litološki podobnosti s plastmi v dolini Koritnice. Tudi rožnati apnenec, razkrit v manjšem obsegu severno od Bovca, verjetno spodnjejurski.

 

Kreda

V krednih sedimentih so facialne razlike izrazitejše kot v starejših usedlinah, kar pripisujejo močnejšim tektonskim deformacijam morskega dna, na katerem so se usedali. Na območju zgornjega Posočja delimo kredne sedimente na dve facialni območji, na okolico Drežnice in bovški kotel. V prvem se pričenjajo kredni skladi s tankoplastovitim apnencem z roženci (volčanski apnenec), v drugem pa z rdečim mikritnim apnencem (»scaglia«). Na obeh območjih sledi na apnencih lapornato peščeni fliš. Z njim se konča sedimentacija morskih plasti v zgornjem Posočju.

 

Zgornjekredni fliš v bovškem kotlu

V bovškem kotlu leži nad »scaglio« fliš. Dobri profili so le v njegovem spodnjem in zgornjem delu. Popolnega sedimentološkega zaporedja niso mogli ugotoviti, ker manjkajo izdanki v osrednjem delu bovškega kotla, ki je pogreznjen in na debelo prekrit s kvartarnimi naplavinami.

Fliš leži konkordantno na »scaglii«. V bazi normalnega peščenega fliša so nekaj milimetrov debele pole peščenega glinavca in laporjevca. Glinavec je precej pust in se iverasto kroji. Tankoplastovitega glinavca je okoli 60 metrov. Zelo je opazna sprememba barve. Ob kontaktu je glinavec temno vijoličastosiv kot »scaglia« in bolj laporast (vsebuje 32% CaCO3 ), višje pa postaja vedno bolj glinast in temnosiv. Temu je vzrok redukcijsko okolje in sedimentacija meljnikavitovih gelov, ki se kopičijo v mikroskopsko velike grozde markazita.

Tanke razpoke v glinavcu, ki so navadno vzporedne plastem, zapolnjuje kalcit.

Prva peščena pola v filšu nastopa dva metra nad kontaktom s »scaglio« in je debela 2cm. Peščenjak je zelo drobnozrnat in je po sestavi poldroba. Ta tip peščenjaka je značilen za vse peščene plasti bovškega fliša.

Peščene pole v višjih delih fliša so debelejše. Prve debelejše pole peščenjaka se v Slatneku pojavijo po 60 m lapornatega in glinastega skrilavca. Pole se debele do 20 cm in močno iztopajo iz mehkejšega skrilavca. Peščenjak sedimentološko pripada intervalom Td-e (po A. H. Boumi, 1962).

V eni od plasti so bile na dveh krajih najdene helminihoiede, katere štejejo med najbolj razširjene sledi bentonskih oganizmov v flišu. Po A. Seilacherju (1959), je ta hieroglif karakterističen za bolj distalno in globljo morsko sedimentacijo. Po prvih peščenih plasteh kaže filš bolj monoton peščen razvoj. V plasteh prevladujejo zgornji intervali turbiditnega zaporedja (Td-e). Pogosto je lepo viden interval valovite laminacije. Interval Tc je redek, medtem ko gradacijski interval Ta in in spodnji laminarni interval Tb manjkata.

Fliš je včasih rahlo zguban, posamezni odseki profila pa so prekriti. Tokovnice (flute casts), brazde (groove casts) in druge mehanske teksture turbiditov so sicer redke, vse pa kažejo na transport materjala s severozahoda.

Zanimiva je olistostroma pri mostu čez Slatnek, debela okoli 30 metrov. Tu »plavajo« v glinasti in drobno peščeni osnovi redki slabo zaobljeni bloki. Prevladujejo bloki rdeče »scaglie«, blokov mezozojskih apnencev je manj. Bloki so različno veliki, od velikosti pesti do več m3. Olistostroma je nastala tako, da so se bloki apnenca plazili pod vodo z boka bazena (v tem primeru z juga), in se pomešali med glinasto in drobnopeščeno osnovo. Olistostroma kaže na močna tektonska dogajanja med sedimentacijo fliša. V njeni krovnini sledi spet tankoplastoviti fliš.

Pri mosu čez Koritnico imamo profil fliša v katerem nastopajo konglomeratne plasti, katere so označili kot »divji fliš« (A. Winkler, 1920). Imel naj bi iste značilnosti kot podoben fliš v Švici. Značilnosti fliša v dolini Koritnice se spreminjajo od globokomorskih v spodnjem delu (glinavec in tankoplastoviti fliš) do plitvomorskih, ki ga predstavlja »divji fliš«. Tokovnice v »divjem flišu« kažejo na transport s severa. Obremenitvene vzbokline (load casts) in pomanjkanje glinene komponente kažejo na hitro sedimentacijo v obliki fluksoturbiditov. To je kombinacija podvodnega plazenja s turbiditom, kjer se drže prodniki in peščena zrna dokaj skupaj, glina pa zaostaja in se v suspenziji odnaša v distalni del bazena. Pogoj za tako sedimentacijo je strmo dno.

V grapi Slatnek konglomeratnih plasti in »divjega fliša« ne zasledimo.

Z »divjim flišem« se na bovškem sedimentacija konča.

 

Sklepi o sedimentaciji v kredni dobi

Flišno območje zgornjega Posočja je le manjši del krednega flišnega ozemlja na južni strani Julijskih Alp.

V senonu je na ozemlju Zgornjega Posočja obstajala morska kadunja. Podvodni greben na območju Polovnika jo je delil na dva dela. V južnem (drežniškem) se je usedal v začetku volčanski apnenec, ki kaže s svojo ritmično in gradacijsko in gradacijsko zgradbo vse znake apnenega flišnega razvoja.

V severnem delu (bovškem) se je v pelagičnem okolju istočasno odlagala tankoplastovita »scaglia«.

V zgornjem senonu se je pričel odlagati na obeh območjih fliš. V spodnjem delu ima karateristiko distalne sedimentacije, više pa postaja čedalje bolj plitvomorski. Generalna smer transporta peščenjaka in glinavca je s severozahoda.

Razlike med bovškim in drežniškim območjem so v grobozrnatih plasteh.

Zgornjekredni sedimenti Zgornjega Posočja kažejo na živahna tektonska dogajanja med vso sedimentacijo. Bazen se je pričel formirati v mediteranski tektonski fazi v turonu (A. Tollman, 1966) s transgresijo »scaglie« in volčanskega apnenca na jurske sedimente. Močneje je zastopana ressenska tektonska faza med spodnjim in zgornjim kampanom, ko se je pričel odlagati fliš.

 

Literatura

download: flis_na _bovskem.zip (10,7kB)

 

g