so bogati posamezniki človeštvu že ukradli
‘zase’,
pa čeprav je nafta bogastvo, namenjeno vsemu
človeštvu;
in danes nafta veča le privatni dobiček
ozke grupe ljudi, ki s ceno nafte izsiljujejo vse človeštvo.
Sedaj si ‘globalisti’ hočejo prisvojiti še
svetovno vodo.
Lastninjenje vode je že v teku.
VOJNA ZA VODO.
Toda, med nafto in vodo je bistvena
razlika!!!
Brez nafte,
zlata, plutonija, človek lahko živi,
voda
pa je življenjsko pomembna tekočina, brez katere vsako živo bitje umre.
Tako človek, žival, rastlina.
Odtujiti ljudem, živalim, rastlinam
vodo ali kisik, pomeni neposredni napad na njihovo življenje.
Voda – javno dobro
ali privilegij bogatih?
miha jensterle
Diktator Musolini je pred
sedemdesetimi leti, da bi iz ‘svojega’ naroda izcuzal čim več denarja
za svoje tanke, svetlobo proglasil za javno dobro, javno dobro podržavil in
lastnikom hiš pričel svetlobo zaračunavati. Uvedel je davek na
površino oken. In vse hišice, grajene v tem času, imajo minimalna okna in
zato temačno notranjost. In mnogo starejših hiš ima zazidana okna. Toda,
ali je svetloba sploh lahko lastnina kogarkoli in jo je res moč
zaračunati? Ali pa je dan v dobro in zadovoljstvo vseh?
Prebivalcem majhnega kraja v
Boliviji je bilo nedavno prepovedano zbirati in uporabljati vodo iz rek, potokov
in meteorno vodo. Voda je namreč postala privatna lastnina ameriške
korporacije - in ‘uloviti dež’, lastnino korporacije, je za domačina
postalo kriminalno dejanje. Toda, ali je voda res lahko lastnina posameznika,
korporacije ali države in odtujena od ljudstva?
Privatizacija svetovne vode
je usmeritev, ki jo vsem državam sveta vsiljujeta WTO in Svetovna banka.
In vprašanje: »Je voda lahko privatna? Je
sploh lahko državna? Ali korporacijska? Ali pa
je voda 'božje' dobro vseh živih bitij sveta in je nihče nikomur ne sme
odtujiti in zaračunati?« je trenutno postal največji
etični problem, dilema celega človeštva.
Kaj
pomeni lastninjenje in privatiziranje vode, so dobro na lastni koži
občutili prebivalci mesta Cochabamba,
Bolivia, katerim je ameriška korporacija ukradla vodo. In potrebna je bila
revolucija in ljudstvo Bolivije je moralo zastaviti svoje življenje, da je spet
spremenilo 'privatno vodo' v 'od boga dano tekočino'; in da so se spet
lahko napili dežja in zalili vrt.
Slovenska oblast slovenskim državljanom,
'svojim' volilcem, 'pridno' odtujuje vodo. 'Pridno' sledi direktivo WTO in Svetovne banke. In Zakon o
vodah vse tiste, ki se lastninjenju vode upirajo, proglaša za kriminalce in jim
grozi, celo s smrtno kaznijo!!!!.
Pa čeprav je v Sloveniji smrtna kazen prepovedana z
ustavo in
je tudi množični morilec v zaporu oskrbovan z vodo in mu je omogočeno
človeka dostojno življenje, je po Zakonu o vodah človek, ki nima
denarja vode plačati, veliko večji kriminalec, kot množični morilec,
saj mu država sodi – smrtna kazen?
Po tej logiki je reven
človek večji 'terorist' kot morilec?
In ker je v Sloveniji vse
več revnih, se naša domovina polni s teroristi?
Zaradi
nelogičnosti in predvsem nečlovečnosti Zakona o vodah, ki uzakonja
privatizacijo vode in zaradi teže kazni, katero so slovenski poslanci namenili
ljudstvu (v skrajni 'sili' so dali rablom možnost smrtne obsodbe!) za
nepokornost svoji protiustavni odredbi, je zakon popolnoma protiustaven.
ČEPRAV je v kapitalizmu, ki je, začasno, postal družbeni red tudi v Sloveniji, privatna lastnina sveta in nedotakljiva, oblast trenutno popisuje vse še neregistrirane privatne vodnjake, zbiralnike deževnice, privatna zajetja, zgrajena, brez pomoči države, z osebnim denarjem in delom v času 'prekletega socializma'; in ako lastnik zemlje ne 'priglasi' svoje 'črne gradnje', kot je vlada poimenovala vse 'lovilce vode', ga zakon postavlja v 'kriminalno' pozicijo.
A popis je seveda šele
osnova za nadaljne razlastitvene zakone.
Kajti za popisom seveda pridejo položnice - pavšal na uporabo
vode, in na koncu pride števec za merjenje porabe vode.
S pavšalom vlada prejšnjega
lastnika zajetja razlasti in spremeni v 'najemnika' (svojega lastnega minulega
dela?). In s števcem voda postane ljudstvu odtujen 'produkt trženja' in preneha
biti skupno javno dobro.
V treh korakih
vlada tako privatno lastnino kot skupno dobro, vodo, 'nacionalizira', spremeni
v 'svojo lastnino' in v prodajni produkt.
In četrta stopnja?
Vlada se hoče otresti
vseh dolžnosti upravljanja nacionaliziranega slovenskega bogastva. Obdržati
hoče le pravico nadzorovanja in taksiranja. Zato ljudstvu odtujeno
bogastvo prodaja v upravo in izkoriščanje raznim 'zastopnikom' –
koncesionarjem.
Za najčistejšo
slovensko pitno vodo, Julijano, že kandidira CocaCola!!!
In ko koncesionar
postane CocaCola ali kak Monsanto in nadzor nad dostopom do vode in nad rabo vode postane izključna
pravica korporacij, zagovornic evgenike?
Se zgodi 'Bolivija'?
Ljudstvo Slovenije še ne
ve in se še ne zaveda, a ostalo (bo) je brez vode.
Po isti logiki tudi kisik, ki ga
potrebujemo, tako kot vodo, vsa živa bitja, lahko postane ‘produkt trženja’ in
lastnina korporacij, države ali posameznika (koncesionarja)? Ali bo tudi kisik,
skupno javno dobro vseh ljudi, živali in rastlin, jutri ‘prodajni produkt’ v rokah posameznikov in prenehal biti
skupno javno dobro? Kdaj si bo nek koncesionar prisvojil izključno pravico
Slovencem na sapnik montirati števec za merjenje porabe kisika? In če ne
boš imel denarja…?
PRED drugo svetovno vojno so si
vso slovensko zemljo, vode, gozdove, živali v gozdu lastili kralj, cerkev in
njuni podrepniki, fevdalni in kapitalistični bogatuni, a najemniki so
'gospodom lastnikom' morali plačevati najemnino – davek na uporabo.
Nacionalizacija po vojni je
vse naravno bogastvo in vso privatno lastnino in bogastvo, pridobljeno z
izkoriščanjem 'manjvrednih hlapcov', najemnikov, delavcev, spremenila v
ljudsko imovino, kajti socializem je bil dal prednost
skupnemu dobru pred sebičnostjo posameznika ali lokalnih skupin. Rodila se je ‘skupna
lastnina’. ‘Naše.’ Kar pomeni, da so se rudniki, gozdovi, reke,
jezera, potoki, prej raji nedostopna 'privatna lastnina kapitalistov' in
'kraljeva lastnina', spremenili v skupno dobro. Javno lastnino. Ljudstvu
dostopno javno dobro. In vsak državljan se je smel sprehajati povsod in uživati
v vseh lepotah slovenske, 'naše' narave.
Nacionalizacija je
torej dejansko pomenila 'podarjanje skupnega dobrega – dežele Slovenije - vsem
državljanom'. Tudi voda je
bila od vseh Slovencev. Vsakdo na deželi si je lahko uredil svoje 'zastonsko
zajetje' ali pa je, v mestih in vaseh, komunalno podjetje gradilo vodovode z
državnim denarjem in s samoprispevki, ter potem zaračunavalo vzdrževanje.
In potem je prišla
protirevolucija proti socialističnemu skupnemu dobru. Zgodil se je Demos. ‘Smrt
socializmu. Živel egoizem! Skupno ni naše. Skupno je naše lovišče!’ je postalo geslo vseh Demosovih strank. In z
Demosom se je pričela takoimenovana denacionalizacija.
Pri prehodu iz
socialističnega, humanega sistema, kjer je javno dobro vladalo nad
osebnim, v kapitalizem, kjer je javno dobro postalo lovišče egoistov, je
vlada Slovenija izvedla nacionalizacijo, ravno takšno krajo lastnine,
kakršno očita bivši komunistični oblasti. Le s to razliko, da je
komunistična oblast po robinhudovsko vzela bogatim izkoriščevalcem in
porazdelila dobrine med bivšo 'rajo'. In dobički so kot skupno dobro
napajali socialo in osebno rast, bogatenje vseh državljanov, ne le elit. Demosove vlade pa so ukinile socialne programe, ljudstvo
Slovenije razlastile in ga potisnila v kapitalistično matrico, v
sistem denarnega elitizma, ki je bil osebno dobro predpostavil pred skupno
dobro. Denacionalizacija je pomenila konec skupnega
dobra, kajti s privatizacijao
javnega dobra se je pričelo nasilje koncesionarjev. Skupno dobro je od tedaj naprej (p)ostalo le še
fraza politikov za manipulacijo ljudstva.
Demos, ko je bil prevzel
parlament, je brezobzirno sprivatiziral vse skupno dobro prebivalcev Slovenije.
Posvojila je bila elita na položajih vso skupno
lastnino, vse 'naše tovarne' in 'naše ideje' in denarne sklade, vse, kar
je slovensko ljudstvo s skupnimi močmi v pol stoletja socializma zgradilo.
Vlada je Slovencem odtujila tudi vsa naravna bogastva vseh Slovencev. In
potem nam je ukradeno (podržavljeno skupno lastnino) sprt prodala (nazaj); in
sedaj, ko smo nekoč naše kupili (nazaj) in spet postali lastniki, s taksami (ki jih nikdar ne bo konec?) vlada
vse bolj že guli kožo 'privatnikom' in jih spet spreminja v ‘najemnike’. Tretjič nam torej že
zaračunavajo iste, naše žulje?
SLOVENSKO ljudstvo trenutne krivice, ki se dogajajo, po nareku politikov desnice pripisuje 'dediščini komunizma' ali hudiču, ki naj bi zapeljeval ljudi. Ljudje očitno še vedno nočejo videti, da je sedanje stanje v družbi posledica sedanje pokvarjenosti sedanjih oblastnikov. Kajti vse vlade po 'kontrarevoluciji proti humanemu odnosu', socializmu, podpirajo bogatenje bogatih posameznikov in 'elit' in s tem siromašenje ljudstva Slovenije. Oblastniki in 'upravitelji', ki uresničujejo krajo lastnega naroda in razprodajajo skupno lastnino, javno dobro, so do sedaj razlastninili ljudstvo kot celoto in kot posameznika. Zgrajene tovarne, slovenski gozdovi, slovenska zemlja, vse 'skupno' je prenehalo biti javno dobro, temveč postalo lastnina posameznikov, agencij in korporacij!
In Demosova
'demokratična' vlada si očitno prisvaja tudi slovensko vodo. Vodno dobro.
Tako izvire, potoke, reke, jezera, zajetja, kot tudi vodnjake in cisterne,
torej tudi dež. In Izključna pravica upravljanja in zaračunavanja
vode je danes prenesena na 'izbrane' posameznike, bogateče koncesionarje.
DANES vlada samovoljno
dovoljuje, da v imenu dobička zasebnik ali munltinacionalka, za podkupnino
- odškodnino državi, sme zastrupljati vodoo in uničevati skupno vodno
dobro, katero nam minister za zdravje očisti tako, da zviša nivo
dovoljenih strupov v vodi?
Se torej v
Sloveniji Bolivija že dogaja?
Zato je vsako shranjevanje
in uporabljanje vode, brez plačila državi, v Sloveniji postalo
protizakonito? Ali nismo v prekršku torej že vsi kmetje, ako ne plačamo
'vladni dež' (jutri Monsantov dež?), ki nam zaljiva njive in pašnike? In
človek, ki se napije iz izvira ali umije v javni reki ali jezeru,
'onečasti' zakon in je v 'prekšku'. Kriminalec. In berač, brez
denarja, ki si vode ne more kupiti, mora 'pošteno' umreti od dehidracije ali pa
je tat? V prekršku s koncesijo in zakonom, ki koncesije uveljavlja kot 'svete'?
Pa čeprav koncesijonarji delujejo v nasprotju s skupnim dobrim in s tem z
ustavo RS?
Pri vsem tem pa se vlada
Slovenija do svojih 'otrok', slovenskih državljanov, obnaša več kot
mačehovsko. Medtem ko mi, Slovenci, moramo umreti od žeje ali plačati
vsako kapljo vse bolj zastrupljene vode, voda Slovenije ( beri lastnina
slovenske vlade!) odteka po Savi v Hrvaško, po Soči v Italijo, pa jo
slovenska vlada tujcem, Hrvatom, Italijanom, ne zaračuna. Slovenija
(oblast) zastonj daje tujcem, kar svojemu ljudstvu zaračunava? Smo
Slovenci v Sloveniji torej drugorazredni državljani? Ako pa vlada Slovenije
nima pravice zaračunavati Save Hrvatom, potem je ne more in ne sme
zaračunati niti Slovencem?
Kaj bomo, vse bolj žejno
ljudstvo Slovenije, gleda tega storili?
Sestavljeni smo iz 70% vode?
Čigave?
Ropove? Mramorjeve? Kebrove?
Papeževe? CocaColine? Monsantove? Svoje? Ali skupne? Naše?
BOMO Slovenci res mirno
dopustili, da nam vlada odtuji našo vodo?
Da posameznikom dovoli
'koristno' svinjanje naše skupne vode?
In da zakonsko dovoljuje, da
nam bo našo slovensko vodo jutri prodajal tuj koncesionar?
In da nam bo jutri nekdo
obdavčil svetlobo?
Pojutrišnjem
zaračunaval kisik?
za začasno
zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah
Izpodbijamo 1. odst. 117. člena v
povezavi s 1. odst. 123. člena, 1. toč. 1. odst. 125. člena, 2.
odst. 132. člena, 134. členom, 1. toč. 1. odst. 175. člena
in 4. – 6. odst. 181. člena. Zakona o vodah ZV-1
Zakon o vodah določa,
da je za oskrbo lastnega gospodinjstva s pitno vodo na območju, kjer ni
zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe oskrbe s pitno vodo, treba
pridobiti vodno pravico. Vodna pravica oz. vodno dovoljenje pa se po zakonu
pridobi proti plačilu. Država si je s tem dodelila izključno pravico
razpolaganja z vodo in si vodo prilastila.
Po našem mnenju si vode ne
more in ne sme prilastiti nihče, saj je voda tisto javno dobro, brez
katerega sleherni prebivalec Zemlje ne more preživeti. Odvzeti pravico do
uporabe vode, zato pomeni za vsakogar odvzeti pravico do življenja. Mnogi med
pobudniki ustavne presoje zakona se napajamo iz lastnih vodnih virov in
lastnega vodnega omrežja, v katerega izgradnjo Republika Slovenija ni vložila
nikakršnih sredstev. Sedaj pa nas je država zakonsko prisilila, da moramo za
svoje vodne vire pridobiti vodno pravico in to proti plačilu. V nasprotnem
primeru nam grozijo visoke kazni, in kar je najhuje - prepoved uporabe vode. Po
tej logiki bi torej veljalo, da tisti, ki nima dovolj denarja za plačilo
vodne pravice, nima pravice do življenja. S takšnim ravnanjem države se
preprosto ne moremo strinjati. Uporabe vode za osebne namene, država preprosto
ne more zaračunati.
Pobudniki zato ne bomo
vložili vlog za pridobitev vodne pravice za oskrbo lastnega gospodinjstva s
pitno vodo, kot to predpisuje zakon, saj nam po našem mnenju le-ta pripada že
na podlagi ustave (pravica do življenja). Ker bomo s tem kršili zakon, nam
grozi prepoved njene nadaljne uporabe, kar pomeni, da bo ob takšni sankciji
neposredno ogroženo naše življenje. Mnogi možnosti priklopa na javno vodovodno
omrežje namreč nimamo, lastnih vodnih virov pa ne bomo smeli več
uporabljati.
Navedba določb Ustave, ki naj bi bile kršene z
izpodbijanim zakonom ali navedba določb Ustave oziroma zakonov, ki naj bi
bile kršene z izpodbijanim podzakonskim predpisom oziroma predpisom lokalne
skupnosti:
2. člen (Slovenija je
pravna in socialna država), 14. člen (enakost pred zakonom), 17. člen
(nedotakljivost človekovega življenja), 34. člen (pravica do osebnega
dostojanstva in varnosti).
Navedba razlogov, zaradi katerih naj bi bil
izpodbijani predpis v neskladju z Ustavo ali zakonom:
Iz 2. člena Ustave
(Slovenije je pravna in socialna država) izhaja vrsta nepisanih ustavnih
načel, ki so se oblikovala skozi prakso Ustavnega sodišča Republike
Slovenije. Mednje sodi tudi načelo o prepovedi čezmernega posega
države oz. načelo sorazmernosti. Zakon o vodah, ki ureja upravljanje z
vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči močno krši omenjeno
načelo. Zakon namreč določa, da je voda, kljub temu, da je javno
dobro, plačljiva. Država si je torej legalno prilastila javno dobro in
vodo razglasila za prodajni produkt oziroma dobrino, s katero edino ona lahko
razpolaga. Povsem jasno je, da je v času, ko svet pestijo raznorazne
ekološke katastrofe in vse večje pomanjkanje pitne vode, potrebna celovita
in celostna ureditev razpolaganja s pitno vodo. Vendar to še vedno ni podlaga,
ki bi državi dala pravico, da si vodo prilasti in njeno uporabo prične
zaračunavati.
Država (vlada)
je dolžna skrbeti za čistost slovenskih voda in povsem dopustno in logično je, da s koncesijami
omeji in določi pogoje uporabe in porabe vode
v pridobitniške namene, gospodarskim subjektom, ki s pomočjo
vode ustvarjajo dodano vrednost in dobiček. Zaračunavanje vode
fizičnim osebam, ki vodo potrebujejo za lastno oskrbo s pitno vodo (za
življenje), pa je povsem brez vsakega legitimnega cilja.
Zato vlada sme določiti le omejitve porabe vode v primeru
pomanjkanja, sme zaračunati opravljeno storitev transporta vode od izvira
do porabnika preko javnega komunalnega omrežja, ne sme pa ne država ne
koncesionar (privatnik ali multinacionalka), na katerega vlada preloži dolžnost
upravljanja z vodo, računati ali omejiti vode za osebno rabo
(niti mimoidočemu popotniku, niti tistim, ki so priključeni na javno
vodovodno omrežje in še manj tistim, ki se oskrbujejo iz lastnih vodnih virov).
Takšna intervencija
države ne zasleduje legitimnega cilja
države po zaščiti vodnih virov in vodnega ozemlja, niti ne ščiti
svojega ljudstva, temveč ustvarja monopolni položaj države
(koncesionarjev) nad vso vodo na slovenskem ozemlju. Plačilo dovoljenja za
uporabo vode za osebno rabo je zato nov prikriti davek, s katerim bo država
polnila svoj proračun in krpala proračunski primanjkljaj, kar je v
nasprotju z načelom demokratične države..
Pri vsem tem zakon posega v
pravico enakosti pred zakonom (14.člen URS), saj obvezno pridobitev
vodnega dovoljenja nalaga le fizičnim osebam, ki imajo lastne vodne vire,
medtem ko tisti, ki so priključeni na javni vodovod takšnega dovoljenja ne
potrebujejo. Kjub temu, da država v zasebna vodna zajetja ni vložila nikakršnih
sredstev od njihovih lastnikov sedaj zahteva, da si pridobijo koncesijo za
uporabo vode iz lastnega omrežja. Prebivalci, ki se napajajo iz lastnih vodnih
virov so zato zakonsko diskriminirani, saj morajo za uporabo vode plačati
vodno pravico, medtem ko porabniki priključeni na vodno omrežje
plačujejo le uslugo dobave vode.
Sankcije, ki jih določa
Zakon o vodah v primeru kršitve, pomenijo med drugim tudi preprečitev
njene uporabe (1.toč. 1.odst. 175. člen). Če upoštevamo dejstvo,
da so predvsem odmaknjeni in hriboviti zaselki, ki so pogosto težko dostopni in
ljudje stari in revni, odvisni samo od svojih zalog pitne vode, lahko kaj hitro
pridemo do zaključka, da je posredna posledica takšnega prekrška
izvensodna smrtna obsodba. Ob upoštevanju dejstva, da je voda za življenje
osnovnega pomena, njena preprečitev uporabe, pomeni namreč gotovo
smrt. To je povsem v nasprotju s 17. členom Ustave, ki varuje
nedotakljivost človeškega življenja in prepoveduje smrtno kazen. Takšna
sankcija je tudi povsem v nasprotju z Evropsko konvencijo o človekovih
pravicah (6. protokol) ter Splošno deklaracijo človekovih pravic (3.
člen).
Zakon o vodah na podlagi
vsega povedanega krši tudi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti, kot
izvora človekovih pravic. Svobodna demokratična družba temelji
namreč na pojmovanju, da ima človek svojo lastno vrednost in da sta svoboda
in enakost trajni temeljni vrednosti državne enotnosti. Temeljna ustavna
ureditev, ki je povezana z vrednotami, je zato tista, ki predstavlja nasprotje
totalitarne države, ki kot izključna oblast monopolne politične elite
odklanja človekovo dostojanstvo, njegove osebnostne pravice, varnost,
svobodo in enakost. Z Zakonom o vodah država žal uzakonja ravno slednje.
Prepoved uporabe vode pomeni prepoved pravice do življenja in s tem najhujšo
kršitev pravice do osebnega dostojanstva in pravice do osebne in socialne
varnosti. Ustavno sodišče je v eni izmed svojih odločb OdlUS II, 113, U-I-66/93, Ur. l. 1/94
zavzelo stališče, da gre za kršitev pravice do osebnega dostojanstva in
pravice do socialne varnosti, če bi bil obsojencu, razen obveznega
prihranka, za izvršbo odvzet prav ves denar; tudi obsojencu je treba pustiti
»neki znesek, s katerim lahko prosto razpolaga za zadovoljevanje tistih svojih
potreb, katerih zadovoljevanje mu omogoča človeka vredno življenje«.
Če je torej obsojencu
potrebno pustiti denar, s katerim bo lahko zadovoljeval svoje potrebe, ki mu
omogočajo človeka vredno življenje, se samo po sebi postavlja
vprašanje, kako je mogoče zakonsko odreči pravico do uporabe vode in
s tem posledično pravico do življenja nasploh? Denar namreč ni nujno
potrebno sredstvo za življenje, pa vendar je njegov popoln odvzem poseg v
pravico do osebnega dostojanstva in socialne varnosti. Odvzem pravice do
uporabe vode za lastno uporabo, brez katere sleherni prebivalec Zemlje ne more
preživeti več kot 72 ur, je zato na podlagi omenjene odločbe US
popolnoma neustavno.
Podpisani smo zavestni
dejstva, da je voda življensko pomembna tekočina in poleg kisika
najpomembnejši pogoj za življenje vsega živega na našem planetu nasploh. Kot
taka je, kot kisik, zato lahko le last vseh, ne more in ne sme biti v
nikogaršni izključni pristojnosti. Voda je, kot zrak, javno
skupno dobro in ne more, kot zrak, pod nobenimi pogoji postati lastnina niti posameznika, niti
kakega kluba, niti kake stranke, niti države, niti multinacionalke. In še manj
prodajni produkt. Zato
predlagamo, da se v Ustavo RS ali v Zakon o vodah RS jasno zapiše, neglede na
to, kako imajo 'ustoličeno' drugje po svetu, da je v Sloveniji država lahko le
skrbnica vodnega dobra, ne pa lastnica, saj je voda skupno dobro, ki je javno dobro, dostopno vsem ljudem, živalim in
rastlinam. In voda, dež ne more postati lastnina od nikogar oziroma je od vseh.
In predlagamo, da se
zakonsko določi, da imajo prvo besedo pri odločanju o lokalni vodi, pred
posameznikom, državo in koncesionarji, v Sloveniji, lokalne skupnosti.
Na podlagi 39. člena
Zakona o ustavnem sodišču pobudniki vlagamo tudi zahtevo
za začasno zadržanje izvajanja izpodbijanih določb Zakona o vodah,
saj že iz prej podane obrazložitve jasno izhaja, da bi za pobudnike nastale
težko popravljive škodljive posledice.