Majevsko obsedeno pojmovanje časa (in njihova kozmogeneza "samopodobnega" "psevdofraktalnega" "časa" leta 2012)
John Major Jenkins [10]
/prevedel in priredil Jani Melik

Ključne besede: astronomija Majev, precesija enakonočij, števke, število 0, dvajsetiški sestav, časovne periode, časovne epohe, Veliki cikel majevskega koledarja dolgega štetja, tropsko leto

PACS 95.90.+v, PACS 95.10.Km

Beseda "čas" ni prišla z nebes kot darilo od zgoraj.
Pojem časa je beseda, ki jo je izumil človek.
Kdo je kriv, da so z njo povezane uganke?
Mi.
John Archibald Wheeler

Brez hrepenenja, čudenja in radovednosti si ne bomo zapomnili.
Brez študija ne bomo razumeli.
Hunbatz Men

Uvod

Zakaj so Maji ali njihovi predniki izbrali 21. december 2012 za končno točko svojega koledarja dolgega štetja? Že dolgo je znano, da je cikel 13. bak'-tunov majevskega sestava dolgega štetja njihovega časovnega računa s svojim koncem nastavljen neposredno natančno na trenutek zimskega obrata (po vsej verjetnosti na njegov numerični solsticij). Odkrili so ga nekako pred 2300 leti. To osupljivo dejstvo, da so lahko starodavni majevski opazovalci neba natančno določevali trenutek zimskega obrata (pa naj bo to numerični solsticij) tudi daleč v prihodnost, raziskovalci Majev ne upoštevajo. In zakaj so izbrali leto 2012? Že v začetku lahko dobimo vtis o nekakšni veliki skrivnosti. Prvo oporo tej skrivnosti je v svojih poročililih navedla raziskovalka majevskih hieroglifskih napisov Linda Schele (1946-1998) v delu Vesolje Majev: 3000 let na čarovnikovi poti (Maya Cosmos: Three Thousand Years on the Shaman's path) (1994). Vse to nas vodi na naravni vršac raziskovanja majevskega dolgega štetja in precesije enakonočij. V vsakdanjem življenju so Maji uporabljali pravi dvajsetiški sestav s pravo mestno vrednostjo:

Desetiška vrednost Sodobni zapis 0[10] 1.20? 1[10] 1.200 20[10] 1.201 400[10] 1.202 8000[10] 1.203 160000[10] 1.204 3200000[10] 1.205 64000000[10] 1.206 1280000000[10] 1.207 Tabela 1.

Majevsko štetje časa

Maji so bili izredno izkušeni opazovalci neba. Njihovo klasično obdobje je trajalo nekako od 120 (200) [8.4.0.0.0] do 909 (900) [10.4.0.0.0], čeprav sodobna arheološka odkritja potiskajo začetke njihove civilizacije v Mezoameriki še dlje v preteklost. Velike ruševine z značilnimi čisto majevskimi potezami so našli v pragozdovih Gvatemale in so mlajši od viška dobe njihove civilizacije. Še pred  klasičnim obdobjem je izginila prva velika Mezoameriška civilizacija, prednica današnjih ljudstev Mixe in Zoque, ki jo običajno imenujemo olmeška in, ki je iznašla sveto štetje 260. dni, znano kot tzolk'in (yucatansko = tzol, štetje + k'in dan, nahuaško = tonalamatl, azteško = tonalpouhalli). Kako se je izvorno imenovalo to štetje danes ne vemo več. Zgodnji Maji so privzeli dva glavna različna sestava časovnega štetja, kratko in dolgo štetje. Kratko štetje izvira iz zveze tzolk'inovega cikla s Sončevim letom in Venerinim ciklom 584 dni, ki predstavlja kanonsko vrednost njenega sinodskega obhodnega časa (583 23/25 dneva, 583 1382/1417 dneva). Na ta način nastanejo "kratke" periode 13, 52 in 104 let. O kratkem štetju tukaj na široko ne bomo govorili. Dolgo štetje je nekoliko bolj odmišljeno, kljub temu pa je vezano na nekatere astronomske cikle in so ga v kasnejših obdobjih uporabljali le še Maji. Temelji na vgnezdenih ciklih dni, ki jih množimo na vsakem nivoju s ključnim majevskim številom 20 v njihovem modificiranem ali nepopolnem vigezimalnem sestavu, ki so ga priredili iz običajnega na krajevnega Zemeljskega:

Število k'inov (dni) Vrednost Majevski izraz Pomen 1[10] 1.200 k'in dan 20[10] 1.201 uinal 20 dnevni mesec 360[10] 18.201 tun 18 uinalov, ~ 1 leto 7200[10] 18.202 k'a-tun 20 tunov, 360 uinalov, ~ 20 let 144000[10] 18.203 bak'-tun 20 k'a-tunov, 400 tunov, 7200 uinalov, ~ 394 let 2880000[10] 18.204 pik'-tun 20 bak'-tunov, ~ 7885 let 57600000[10] 18.205 k'alab-tun 20 pik'-tunov, ~ 158000 let 1152000000[10] 18.206 k'inchil-tun 20 k'alab-tunov, ~ 3. 106 let 23040000000[10] 18.207 alau-tun 20 k'inchil-tunov, ~ 63. 106 let Tabela 2.

Za preračunavanje še daljših časovnih obdobij več milijonov let pa so uporabljali še višje mestne vrednosti števil, oziroma še daljše cikle vse tja do 64 milijonov tunov. (Floyd G. Lounsbury, 1978) Te vrednosti pa niso del dolgega štetja in je tako verjetno alau-tun najdaljša imenovana časovna perioda v kateremkoli koledarju. Edina izjema dvajsetiškega množenja je na nivoju tun, ko je časovna perioda uinal množena z 18, da je vsota dni v periodi tun enaka 360, kar je prvi naravni približek tropskega leta v dnevih. K'in, tun in k'a-tun so označeni s števili od 0 do 19. Uinali so označeni od 0 do 17, bak'-tuni pa od 1 do 13. Maji so uporabljali ta način štetja, da so lahko sledili zveznemu zaporedju dnevov vse od začetka tega načina štetja. Raziskovalec Majev Munro S. Edmonson, profesor antropologije z Univerze Tulane v New Orleansu verjame, da so začeli uporabljati dolgo štetje okoli -354 [6.19.18.10.2]. To je lahko res, vendar najstarejši datum dolgega štetja, ki so ga še zapazili, odgovarja letu -31 (32 pr. n. št.) ([7.16.3.2.13] 6 Ben 16 Xul, ponedeljek 6. december -35, obelisk iz Chiapa de Corzo, Mehika). V arheoloških zapisih smo našli datume dolgega štetja z začetkom mestne vrednosti bak'-tun, ki je ločena s pikami. Na primer: [6.19.19.0.0] odgovarja 6 bak'-tunom, 19 k'a-tunom, 19 tunom, 0 uinalom in 0 dni. Vsak bak'-tun ima 144000 dni, vsak k'a-tun ima 7200 dni in tako naprej. Če seštejemo vse vrednosti, vidimo, da [6.19.19.0.0] 1 'Ahaw 3 Keh predstavlja čas 1007640 dni, ki je pretekel od začetnega datuma [0.0.0.0.0], to je od petka 8. junija -354. Cikel 13. bak'-tunov je čas 1872000 k'inov (13 bak'-tunov) ali 5200 tunov pretekel od trenutka [0.0.0.0.0]. To časovno obdobje je majevski Veliki cikel dolgega štetja in je enak 5125 9/25 tropskega leta.

In kako lahko povežemo vse to njihovo pojmovanje časa z našim pojmovanjem, ki ga razumemo? Kako je to dolgo štetje povezano z gregorijanskim koledarjem? Ta problem povezave majevskega načina štetja časa z "zahodnim" načinom so majevski učenjaki preučevali že vse od začetka. Pri tem se takoj pojavi običajno vprašanje: kateremu datumu v gregorijanskem koledarju odgovarja [0.0.0.0.0] ("začetna" točka dolgega štetja)? Ko odgovorimo na to vprašanje, lahko uskladimo arheološke zapiske z zgodovinskimi dejstvi in lahko izračunamo končni datum cikla 13. bak'-tunov.

Majevska pisava je bila najbolj razvita med vsemi ljudstvi Novega sveta. Pred 50. leti je predstavljala skoraj nerešljivo uganko. Da so jo razvozlali, je trajalo kar precej časa. Prvi, ki je razrešil majevski koledarski sestav je bil Ernst Förstemann, vodja kraljeve knjižnice v Dresdenu. 1880 je v Leipzigu objavil prvo znanstveno izdajo Dresdenskega kodeksa. Jurij Valentinovič Knorozov je v 50. letih razvozlal nekoledarska besedila in uvidel, da majevski hieroglifi niso čisto logografski, kot so mislili do tedaj, ampak so mešanica logogramov, znakov za besede in glasovnih znakov za zloge, ki pa se strogo držijo natančnih pravil izgovorjave in jezika. Svoja odkritja je objavil 1963 v delu Pismenstvo majevskih Indijancev (Письменность Индеецов Маииа). 1958 je Heinrich Berlin ugotovil, da določeni glifi predstavljajo kraj in hkrati vladarsko družino tega kraja. 1960 pa je Tatjana Proskurjakova, ki je raziskovala majevska besedila v mehiškem kraju Piedras Negras, ugotovila, da se napisi nanašajo v glavnem na zgodovinska dejstva. Zadnjo stopnjo razvozlave majevskih napisov pa je vodil 1973 Lounsbury z Univerze Yale na prvem srečanju raziskovalcev majevskih napisov v Palenkeju. Majevski napisi imajo okoli 800 različnih hieroglifskih znakov. 1962 jih je zbral John Eric Sidney, Sir Thompson. Da je majevski način pisave res precej zapleten, nam pokaže naslednji primer. 19. znak za dan Cauac, če ga izločimo iz koledarskega okvirja, postane beseda tun in pomeni kamen, 360 dnevna perioda ali pa zlog ku v besedi ak(u), kar pomeni želva. Po zaslugi Proskurjakove so lahko rekonstruirali veliko podob v klasičnih majevskih mestih. Sedaj poznamo osebe in vladarje kot sta bila pradavna Jaguarski zaščitnik iz mehiškega mesta Yaxchilan in njegov sin Jaguarski ptič, ki si je težko zaslužil naziv "tisti od 20 priklenjenih".

Po dolgih letih upoštevanja podatkov z različnih področij astronomije, etnografije, arheologije in ikonografije je Thompson določil, da [0.0.0.0.0] 4 Ahau 260-dnevnega cikla in 8 dan meseca Cumku odgovarja julijanski periodi #584283, ki ji danes pravimo GMT (Goodman, Martinez in Thompson) korelacija [11.16.0.0.0], kar odgovarja ponedeljku 11. avgusta -3113 v našem proleptičnem gregorijanskem koledarju. (Nekateri avtorji jemljejo za GMT korelacijo še vedno tudi #584285). To pomeni, da je končni datum [13.0.0.0.0] 4 'Ahaw 3 Kankin dobrih 5125 let pozneje, to je petek 21. decembra 2012 ali v julijanski periodi to+#1872000 = #2456283. Čeprav tudi Thompsonove raziskave niso že v celoti potrjene, vsi soglašajo, da [13.0.0.0.0] odgovarja vsaj 4 'Ahaw. Če pogledamo reliefni napis na sliki 1. s kamnite preklade nad vrati iz Yaxchilana, Chiapas, Mehika lahko na njem najdemo zapis v dolgem štetju v obliki celih likov za časovne periode in glave za števila. Opica v sredini desno, znak za posamezen dan, drži glavo, ki predstavlja število 6. Lobanja spodaj je 10, kar da skupaj 16. Pomnoženo z enim dnevom nam da 16 dni. Vsi glifi skupaj pa dajo datum [6.11.5.3.6] 9 Cimi 4 Zotz ali torek 11. februar -525.

Slika 1.

Povezava med dolgim štetjem in kratkim štetjem je bila vedno notranje usklajena. Oba si sledita drug ob drugem brez presledkov v zveznem zaporedju vse od njunih predstav. Zelo zanimivo je poudariti, da vidik "kratkega štetja", namreč sveto štetje ali tudi sveti cikel tzolk'in 260 dni še vedno uporabljajo na planotah Gvatemale predvsem v astrologiji in za razporejanje kmečkih del v letu. Poljedelski cikel traja v teh višavjih približno 260 dni. Kot je 1988 pokazal Edmonson v Knjigi o letu. Srednjeameriški koledarski sestavi (The Book of the Year: Middle American Calendrical Systems) ta zadnji preživeli delček 3000 let starega koledarja podpira Thompsonovo povezavo julijanske periode #584283. Edmonson je pokazal, da so dolgo štetje začeli uporabljati Maji ali njihovi predniki okoli -355 in lahko domnevamo, da so ga izpopolnjevali vsaj 200 let pred tem. Preučevalci uporabljajo še druge vrednosti julijanske periode, najbolj astronomsko korelacijsko konstanto (#584285), ki jo je predlagal Thompson, vendar jo je pozneje 1950 zavrnil, in še druge v razponu od #584280 do #584285 (Goodman #584280, Martinez - Hernandez #584281) ter še nekaj drugih v različnih razponih od #438906 do #3774078. Logično bi bilo tudi, da bi bil začetni datum seveda označen z [0.0.0.0.0]. Vendar ker je bak'-tun kot prva komponenta oštevilčen od 1 do 13 in ne od 0 do 12, se prvi datum pravilno označi kot [13.0.0.0.0.]. Začetni datum naj bi po nekaterih virih odgovarjal tudi malo verjetnemu datumu petek 15. 10. -3373 (3374 pr. n. št.).

Kakor zgleda je zgodnje majevske astronome bolj zanimal končni datum v letu 2012 in ne začetni datum v letu -3113, ki naj bi predstavljal mogoče tudi njihovo predstavo začetka sveta. Nekateri nasprotujejo tej zamisli, da je končni datum res 'končni', saj so Maji le označili končni datum z [13.0.0.0.0] in se morajo tudi višje vrednosti, kot je naslednji od njih - pik'-tun, končati. Datum na spomeniku v Cobi nakazuje, da se mora vsaj 19 večjih enot zaključiti do 13, preden bo resnični konec, za kar je potrebno vsaj 41. 10²⁷ let. To pa je precej več od časa v sodobni kozmologiji, ki je pretekel od zgodnjega Vesolja, in ta je precej manjši - le 15. 10⁹ let. Ko so določili končni datum v letu 2012 (z razlogi do katerih še pridemo) in ga poimenovali [13.0.0.0.0], so razglasili, da živijo v šestem bak'-tunu tega velikega cikla. Kasnejši Maji so povezali veliko mitoloških pomenov z začetnim datumom, z rojstvom njihovih božanstev, vendar je danes prav verjetno, da položaj dolgega štetja leži na osnovi njegove izračunane končne točke. Zakaj so zgodnji opazovalci neba Mezoamerike postavili datum dobrih 2300 let v prihodnost in kako so v bistvu določili natančen trenutek zimskega obrata Sonca? Z upoštevanjem vsega tega lahko domnevamo, da so na nek način antični astronomi starega sveta zasledili precesijo Zemljine rotacijske osi. Nekateri domnevajo celo, da so poleg teh datumov pomembni še naketeri, ki predstavljajo nekakšne determinante in naj bi z veliko stopnjo natančnosti kazali na to za koliko se dolžina navadnega majevskega leta s 365 dnevi razlikuje od Sončevega leta vse od začetka dolgega štetja.

Precesija Zemljine vrtilne osi

Precesijo enakonočij v trajanju enega Platonovega leta (25777 let, (25770 let, Beatty et al. 1990), (25780 zvezdnih let. Prosen 2001), 25727 let, (25868 let, ecB)) povzroča počasno sukanje Zemljine tečajne osi. Trenutno os kaže na Severnico ali Polarno zvezdo in se s časom njena lega spreminja po zaprti delni spirali. Zemljino opletanje povzroča, da točke letnih časov počasi prehitevajo svoje lege glede na nebesno ozadje. Na primer, položaj zimskega solsticija je trenutno v ozvezdju Strelca. Pred 2000 leti pa je bil v ozvezdju Kozoroga. Od tedaj je pretekel že skoraj celotno zodiakalno znamenje na ekliptiki. V splošnem mislimo, da je prvi odkril precesijo Hiparh -133 (okoli -127). Drugi viri nakazujejo, da so tudi druge starodavne kulture kot so Egipčani, Babilonci, Indijci in Kitajci poznale precesijo. (kaldejski astronomi pred -329, Kidinu -313 in drugi).

Mislim, da bi celo opazovalci s preprosto astronomijo in z ustnim izročilom v obdobju nekaj sto let prav gotovo opazili premik neba. Predstavljajmo si, na primer, da živimo v času takšne preproste astronomije. Pa četudi ne, lahko na vsak način postavimo monolitne stebre, ki kažejo položaj Sonca najverjetneje ob zimskem solsticiju. Njegov položaj glede na oddaljene zvezde se lahko ohrani več stoletij tudi z ustnim pesništvom ali z raznimi modrimi učenji ali pa vsaj z zapletenim ritualnim jezikom. Ker precesija premika ta položaj s hitrostjo 1 stopinje vsakih 72 let, se ta sprememba lahko zapazi v relativno kratkem času nekaj 100 let. Za zgodnje kulture, ki so se prilagodile komaj opaznim spremembam gibanj neba, precesijo ni težko opaziti. [2] Majem v splošnem ne pripisujejo odkritja precesije enakonočij. Toda, če upoštevamo vse kar vemo o veliki izkrivljenosti Mezoameriške astronomije, ali jim to res lahko odrečemo? Mnogi še nerazvozlani napisi nam lahko iz mitov dokončno popišejo pojav precesije. Kot sem pokazal v knjigi Tzolk'in, jasnovidni obeti in študij koledarjev (Tzolkin, Visionary Perspective and Calendar Studies), 1994 je dolgo štetje zelo primerno za napovedovanje točk letnih časov v neomejenem času in precesija je s tem avtomatično vključena. Nekatere najbolj nenavadne poglede na Vesolje Majev so šele nedavno odkrili. Še vedno se moramo veliko naučiti in lahko primerjamo današnje stanje znanja o Majih z egiptologijo v 70. letih 19. stoletja. Poznavalci Majev kot je Gordon Brotherston (Knjiga štirih svetov (The Book of the Fourth World), 1992) menijo, da je vedenje o precesiji med mezoameriškimi kulturami več kot verjetno.

Slika 2. Stran iz Pariškega kodeksa.

Razpoložljivi podatki kažejo tudi na to, da so Maji upoštevali, da je celotno leto 365 dni preteklo vse letne čase dvakrat v periodi [7.13.0.0.0] ali v 1101600 dnevih in tako upoštevali precesijo. Na ta način lahko ocenimo njihovo tedanjo povprečno dolžino leta z:

T_M-97=1101600/(1101600/365 - 2) = (1101600 .365)/(1101600 - 2 .365) = 365,242036^d = 365^d 5^h 48^m 32^s .

Ta dolžina je že bolj natančna od povprečne dolžine leta v gregorijanskem koledarju T_G=365,2425^d = 365^d 5^h 49^m 12^s. Letu [7.13.0.0.0] odgovarja leto -97. Pozneje so Maji našli še bolj natančne dolžine tropskega leta. [1]

Graf 1. Dolžina tropskega leta. Največjo napako ima povprečna dolžina leta v  Gregorijanskem koledarju TG (+27s) (3). Napaka majevske povprečne dolžine leta (1) TM-97 tistega časa je že samo (-13s), poznejša vrednost (4) pa je natančna celo na (+1s). (2) je povprečna izračunana vrednost tropskega leta TD.

Ta navidezna natančnost je lahko tudi čisto navadna slučajnost. Ker so Maji okoli leta -97 ocenili, da je leto s 365 dnevi preteklo vse letne čase v periodi dvakrat, so ta števila natančna kvečjemu na dva do tri mesta. Če bi, na primer, perioda [7.13.0.0.0] odgovarjala 2001 ciklom 365 dnevnega leta namesto dvem ciklom, na ta način precesije Maji ne bi zapazili.

Sveto drevo ceiba

Slika 3. Sheleove risba svetega drevesa

Še vedno poskušamo odgovoriti na naslednja vprašanja: kaj je tako pomembno na dan zimskega solsticija leta 2012 in kako so to tako natančno izračunali, če jim je pri tem precesija lahko kar precej ponagajala? Če naredimo običajno astrološko sliko za 21. december 2012, se ne zgodi nič posebnega. Na ta način sem taval v temi vse dokler me ni Linda Schele oskrbela s ključem iz svoje nedavno izšle knjige. Najbolj zanimiv preboj v njeni knjigi je verjetno njeno poistovetenje astronomskega pomena z majevskim svetim drevesom. Sveto drevo naj bi predstavljalo presečišče ekliptike in Rimske ceste. V resnici je Rimska cesta igrala veliko vlogo v majevskih predstavah. Imenovali so jo tudi wakah chan, wak, šest ali pokončen in chan ali k'an, štiri, kača ali nebo. Glavni element svetega drevesa je pošast Kawak, velikanska glava z vejo na čelu. Ta pošast predstavlja tudi goro. Žrtvena posoda na njeni glavi vsebuje kresilni kamen, ki predstavlja žrtvovanje in glif Cimi, ki predstavlja smrt. Na vrhu svetega drevesa najdemo ptico, ki so jo imenovali glavno ptičje božanstvo ali Itzam Ye. Na primer, zarezana kost iz mesta Tikal iz 8. stoletja upodablja potapljajoči drevak z različnimi božanstvi. To je slika nočnega neba in drevak je Rimska cesta, ki zahaja pod obzorje, ko se približuje noč in v kateri se peljejo božanstva, ki predstavljajo bližnja ozvezdja. Zelo znano majevsko najdišče Palenke je polno motivov svetih dreves in povezav na astronomske dogodke.

V svoji knjigi Gozd kraljev, Neizpričana zgodba starodavnih Majev (A Forest of Kings, The Untold Story of The Ancient Maya) iz 1990 sta Scheleova in David Freidel opozorila, da je sveto drevo povezano z ekliptiko. Kakor izgleda je bil to le del slike. Sveto drevo na katerega se v smrti povzpenja Pacal je več kot ekliptika. Je posvečena veža v podzemlje. Ta veža je presečišče Rimske ceste in ekliptike in predstavlja posvečen izvor in poreklo. Na sliki, ki predstavlja zelo znan pokrov sarkofaga, lahko vidimo, da drevo Rimske ceste služi kot podaljšek Pacalovega popka. Popek je vstop človeškega bivanja v življenje in hkrati tudi njegova smrt.

Lahko se spomnemo, da koledar tzolk'in izvira iz svetega drevesa. Sveto drevo je v bistvu središče celotnega zbira majevskih mitov o stvarjenju. Tako lahko na vsak način raziščemo naravo te astronomske poteze.

Slika 4. Pacal in drevo življenja

Gospoda (Ahau, 'Ahaw) Pacala so zaradi svojega božanskega kraljevega dostojanstva enačili s Soncem in je prikazan na svojem pokrovu sarkofaga kako se vzpenja na drevo življenja. Prvo vprašanje je bilo, na kateri dan se Sonce združi z ekliptiko in Rimsko cesto? To mora biti res pomemben datum. Na nebu v daljni preteklosti bi bila Rimska cesta vidna na oboku v bližini Severnice (srca neba) in bi kazala natančno tja kjer vzhaja Sonce. Na ta datum in na vzporedni datum 6 mesecev kasneje bi lahko Sonce kot gospod preskočil iz ekliptične poti in potoval navzgor po Rimski cesti do bližine svoda nebes v območje Severnice in tam vstopil v "srce neba". Naj omenimo, da pred 1300 leti, med najvišjim razcvetom Palenkejeve slave, Severnica ni ležala natančno na polu kakor sedaj. Scheleova je pokazala, da Maji v ta namen niso častili Severnice, pač pa so častili "temno območje", ki je predstavljalo smrt in podzemlje, okoli katerega se je vse vrtelo. Življenje se obrača okoli smrti. To je značilno majevsko verovanje. Datumi, na katere se Sonce veže s "svetim drevesom", so zaradi tega tudi zelo pomembni. Pri tem precesija vpliva na njih. Scheleova ni zasledovala takšne razlage in celo ni omenila, da bi ti datumi lahko bili pomembni. Če gremo nazaj v -754, lahko vidimo, da je bilo Sonce vezano s svetim drevesom v ponedeljek 3. decembra ([5.19.13.12.1] 7 'Imix 4 Pax), julijanske periode #1446004. Pri tem moramo poudariti, da je Rimska cesta precej široka, in moramo pri tem upoštevati vsaj še 10 dni razlike.

Uporabil sem natančno središče Rimske ceste, ki ga lahko najdemo na zvezdnih katalogih in ga imenujemo Galaktični ekvator in ga ne smemo zamenjevati z Galaktičnim središčem. V ozvezdju Strelca kjer Galaktični ekvator seka ekliptiko se začne temna odprtina v Rimski cesti. To je temen razcep, ki ga povzročajo oblaki medzvezdnega prahu. Za opazovalca na Zemlji je podoben temni cesti, ki se začne blizu ekliptike in se razteza ob Rimski cesti vse do Severnice. Današnja majevska ljudstva se dobro zavedajo tega. Majevsko ljudstvo Kiče (Kiči, Quichë), ki danes šteje še približno polovico slovenskega prebivalstva, ga imenuje xibalba be ("cesta v Xibalbo"), Čorti (Chorti) pa ga imenujejo "camino de Santiago". V izvrstnem prevodu njihove znamenite knjige Popol Vuh Dennisa Tedlocka iz 1996 lahko najdemo kako so ga starodavni Maji imenovali "črna cesta". Junaka dvojčka Hunahpu in Xbalanque morata potovati navzdol po njej v boj z gospodi iz Xibalbe (Tedlock 334, 358). Vrhu tega so Kiče Maji tisto, kar je Scheleova označila kot sveto drevo, poznali enostavno kot "križišče".

Ta nebesna poteza v majevskem mišljenju ni bila obrobna in jo lahko opazimo še danes. V mitologijo je prišla verjetno tako, da kadar so navidezno prišli planeti, Sonce ali Luna v temno področje Rimske ceste v ozvezdju Strelca (v tem primeru v natančno središče Rimske ceste, Galaktični ekvator), je bil možen prehod v podzemno cesto in na ta način je lahko popotnik nadaljeval pot navzgor v srce neba. Šamanski obredi duhovnih videnj so verjetno vsebovali ta pogled. Na Jukatanu so šamani uporabljali podzemne jame za potovanja v podzemlje. Scheleova je pojasnila, da majevska mitologija enači cesto v Xibalbo s potovanjem skozi jamo (Gozd kraljev, 209). Tukaj imamo prispodobo, ki se sklicuje na "temno odprtino" v Rimski cesti s svojim zemeljskim nasprotkom. To je sinkretizem med Zemljo in nebom, ki je značilen za majevsko mišljenje. Poleg tega iz celote majevskih mitov o stvarjenju izhaja dejstvo, da je nastanek povezan z nebesnimi križišči, s presečiščem ekliptike in Rimske ceste.

Poglejmo si to nejasno sliko še na nekaterih kartah. Poleg Nortonovega zvezdnega atlasa za epoho 2000,0, ki mi je omogočil določitev presečišča Galaktičnega ekvatorja z ekliptiko, sem za te lege uporabil še računalniški program EZCosmos. Odgovor, ki sem ga našel, odgovarja na to zakaj so Maji izbrali trenutek zimskega obrata 2012. Problem, ki so ga, kakar izgleda, zanemarjali tako astronomi kot preučevalci Majev. Medtem ko je res, da Sonce seka sveto drevo 3. decembra -754, se je zaradi precesije skozi stoletja vzporedni datum približal trenutku zimskega obrata. Kako natančno blizu smo tej popolni konjunkciji danes? Natančno kdaj lahko pričakujemo trenutek prehoda Sonca skozi presečišče galaktičnega ekvatorja in ekliptike, majevskega svetega drevesa? Vsak astronom danes ve, da Rimska cesta seka ekliptiko v ozvezdju Strelca in v tem predelu je veliko meglic in zelo gostih teles. Tam kjer Rimska cesta seka ekliptiko v Strelcu leži tudi njeno središče.

Na sliki 5. je cel pogled na nebo ob polnoči 21. decembra 2012. Rimska cesta se razteza od spodnjega levega kota do zgornjega desnega kota. Neprekinjena poševna črta ponazarja Galaktični ekvator. Planeti potujejo po skoraj vodoravni črti, ki ponazarja ekliptiko. Sonce je mrtvo središče v svetem drevesu. Poglejmo bližje na sliko 6.

Slika 5.

Slika 6.

Vidno polje smo zmanjšali za 30 stopinj. Del ozvezdja Strelca vidimo, na levi strani karte. Sredi karte je Pluton, ki redko potuje po ekliptiki. Središčni kvadrat okoli Sonca je postavljen v Trifidno meglico M20. Ta meglica je zelo blizu presečišča Galaktičnega ekvatorja in ekliptike. Majhna modra zvezda 4 Sgr je še bližje Galaktičnemu ekvatorju. Njena deklinacija je le 0,08 ločne sekunde pod ekliptiko. Poglejmo še bližje na sliko 7.

Slika 7.

Vidno polje smo zmanjšali le na 5 stopinj. To je v astrologiji še konjunkcija. Pika spodaj desno od Sonca je zvezda 4 Sgr. Začuda, Sonce leži točno v naši tarči. Ne moremo si zamisliti še bližje konjunkcije. 1 dan prej ali pozneje se nam Sonce navidezno precej pomakne. 21. december 2012 [13.0.0.0.0] tako predstavlja zelo natančno konjunkcijo Sonca s presečiščem Galaktičnega ekvatorja in ekliptike, kar so antični Maji pojmovali kot sveto drevo. Pri tem moramo vedeti, da Sonce ob zimskih obratih le redko seka sveto drevo. V bistvu pa je to dogodek, ki pride le v tisočih in tisočih letih (natančno vsakih 2130 let). Kaj to pomeni astrološko, kako bo to vplivalo na "energetsko sliko" na Zemlji. O tem pa lahko razpravljamo na kakšnem drugem mestu. Omenimo lahko le, da ta nebesni pojav kaže na pospešen drnec človeške civilizacije. Ker je precesija zelo počasna, bomo lahko opazili podobno nebesno sliko na trenutek zimskega obrata že vsaj 5 let prej in še vsaj toliko let po 2012. Na drugi strani pa je natančnost konjunkcije leta 2012 presenetljiva in presega domnevne zmogljivosti računanja starodavnih Majev, ter nam lahko dobro služi kot popolno izhodišče njihovega razumevanja tega pojava.

Pojdimo nazaj v začetke dolgega štetja in poskusimo obnoviti kaj se je lahko zgodilo. Zakaj je Sonce v trenutku zimskega obrata v konjunkciji s svetim drevesom 2012? Kot prvo, tzolk'in je nastal pri Olmekih že pred -678 (Edmonson, Knjiga o letu). Že tedaj so morali temeljito opazovati. Tzolk'in so uporabljali neprekinjeno od tistega časa pa vse do danes in to predstavlja njegov velik pomen, ki so mu ga Maji namenili zaradi svojega izročila. Na ta način so lahko natančno ohranili zapiske o zvezdah, položaj Sonca ob zimskem obratu na obzorju in tudi druga primerna opazovanja. Kot smo omenili zgoraj, je možno pojav precesije opaziti tudi s preprosto astronomijo na obzorju v času od 100 do 150 let. Domnevni "odkritelj" precesije med grškimi astronomi Hiparh je primerjal svoje podatke s podatki, ki so bili samo 170 let zgodnjejši. Po Edmonsonu se je tzolk'in pojavil že vsaj -354. Razlog za to, da so začeli uporabljati dolgo štetje, kot bomo še pokazali, je bil verjetno tudi v preračunavanju datumov prihodnjih zimskih obratov.

Moramo privzeti, da so celo na tako zgodnji stopnji mezoameriške zgodovine pojmovali presečišče ekliptike in Rimske ceste kot "sveto drevo". Ker je zamisel o svetem drevesu sama po sebi vezana na najstarejše majevske mite o stvarjenju, je to vsekakor možno. Temno odprtino v Rimski cesti so že poznali. Zgodnji opazovalci te dobe v -354 bi opazili, da se Sonce nahaja v njej okoli 18. novembra. To na tedanjem nebu ne bi bilo težko opaziti, saj Rimska cesta na ta datum kaže na vzhajajoče Sonce.

Po kratkem času, ko je precesija že vplivala na položaj, so se zavedli, da se to dogaja vse bolj proti trenutku zimskega obrata, kar je bil odločilen datum njihovega pojmovanja Vesolja. V tem času so zapazili precesijo in izračunali njeno povprečno hitrost, še dovršili in dokončno privzeli dolgo štetje. Primeren datum zimskega obrata v letu 2012 so z dolgim štetjem našli na naslednji način. Začetki k'a-tunov dolgega štetja bodo sovpadali z numeričnimi enakonočji in obrati vsakih [1.7.0.0.0] dni (194400 dni). To je enostaven časovni presledek dolgega štetja. Če začnemo s k'a-tunom, ki se začne -649, dobimo:

Dolgo štetje Numerični začetek letnega časa - 1/4 leta Leto [ 6. 5.0.0.0] jesen -649 [ 7.12.0.0.0] zima -117 [ 8.19.0.0.0] pomlad 416 [10. 6.0.0.0] poletje 948 [11.13.0.0.0] jesen 1480 [13. 0.0.0.0] zima 2012 Tabela 3.

Zadnji datum ni samo začetek k'a-tuna, ampak je hkrati tudi začetek novega bak'-tuna. To je v resnici končni datum v letu 2012. Kot je predlagal Edmonson, so morali dolgo štetje uradno privzeti na določen datum -354, vendar so ga morali oblikovati, preskusiti, preskušati in dokazati še pred tem datumom. To pa je lahko trajalo tudi stoletja, spodbudilo pa ga je prav mogoče tudi vzporedno odkritje pojava precesije. Dolgo štetje tako pri določevanju prihodnjih četrtin leta avtomatično zajema vpliv precesije. Edinstvena lastnost koledarja, ki pa je ne smemo podcenjevati.

Zaključek

To je poskus zapolnitve praznine v preučevanju Majev, na vprašanje zakaj in kako se je pojavil končni datum cikla 13. bak'-tunov v majevskem dolgem štetju. Rešitev zahteva preskok v načinu mišljenja o astronomiji končnega datuma dolgega štetja. Nepričakovano dejstvo, ki se pojavi na dan zimskega obrata nas nemudoma privede na astronomske razloge, ki pa niso tako očitni. Pri tem tudi ne smemo pozabiti, da cikel 13. bak'-tunov dobrih 5125 let predstavlja v grobem 1/5 precesijskega kroga. To je samo po sebi že zelo zgodaj predstavljalo globljo uganko. Šele z nedavnimi ugotovitvami prave astronomske narave svetega drevesa je zmeda postala manjša. In še enkrat smo lahko osupli nad našim izkrivljenim znanjem o astronomih Novega sveta, prednikih naših lastnih sodobnikov, ki še vedno v odročnih predelih Gvatemale enako štejejo dneve in opazujejo nebo.

Članek je brez nepopolnih dokazov. V glavnem sloni na dveh dejstvih. Prvo na znanem končnem datumu cikla 13. bak'-tunov majevskega dolgega štetja, kar je 21. december 2012 in drugo na astronomskih razmerah tistega dne. Na temelju teh dveh dejstev skupaj so avtorji dolgega štetja poznali in izračunali povprečno hitrost precesije pred okoli 2300 leti. Noben drugačen zaključek ni možen. Če to pojasnimo kot čisto slučajnost, bomo le skrili pravi vzrok.

Za zgodnje mezoameriške opazovalce neba je bilo počasno približevanje prekritja Sonca s svetim drevesom na dan zimskega obrata odločilnega pomena. Vrhunec nekega obdobja, ki si je prav gotovo zaslužil ime [13.0.0.0.0], konec svetovne dobe. Vrata zimskega solsticija bodo odprla nebesno ožino navzgor proti svetemu drevesu, xibalba be, v samo središče vzkipelih nebes - v srce neba.

Tzolk'in štetje navzgor

Tzolk'in vijugavo štetje

1. Ivan Šprajc, Koledar in astronomija Majev I/ II, Spika 1 (11 1993) 340-343/
                                                                       Spika 1 (12 1993) 388-392.
   http://www.kvarkadabra.net/zgodovina/teksti/astronomija_majev.htm
2. Ivan Šprajc, Koledar in astronomija Majev, Orientacije v arhitekturi, Spika 2 (4 1994) 184-187.
3. Ivan Šprajc, Igra svetlobe in senc, Spika 2 (5 1994) 232-236.
4. Ivan Šprajc, Znana in neznana Venera: planetovi ekstremi in njihov pomen v Mezoameriki, Spika 8 (2 2000) 60-67.
5. Jani Melik, Pismo Fani Okič, petek 9. marca 1990, [12.18.16.15.17] 1 Kaban 15 K'ayab, #2447960.
6. Jani Melik, Vprašanje #15 Kvarkadabri, Ali obstaja analitični izračun za precesijo Zemljine vrtilne osi?, sobota 2. oktobra 1999, [12.19.6.10.11] 11 Chuwen 19 Ch'en, #2451454. (Odgovor. Seveda obstaja. Glej tudi [8])
7. Erich von Däniken, Ali sem se prevaral? Novi spomini na prihodnost (Habe ich mich geirrt? Neue Erinnerungen an die Zukunft) (prevod Dragoljub Živojinović, C. Bertelsmann Verlag GmbH, München 1985).
8. Janez Strnad, Precesija enakonočij, Obzornik mat. fiz. 47 (4 2000) 120-125.
9. Marijan Prosen, Glede koledarja le toliko, Obzornik mat. fiz. 48 (3 2001) 80-81.
10. John Major Jenkins, The How and Why of the Mayan End Date in 2012 A.D,
    http://www.levity.com/eschaton/Why2012.html (Glej še vire na tej strani)
11. Claus Tøndering, Frequently Asked Questions about Calendar, V 2.3, (25 9 2000, ponedeljek 25. 9. 2000, [12.19.7.10.10] 6 Ok 13 Ch'en, #2451813) 44-46,
    http://www.tondering.dk/claus/calendar.html
    http://www.pauahtun.org/CalendarFAQ/
12. http://www.pauahtun.org/tools.html (On-line izračun datumov)

© 2002 JM. SU-A0423. 1.013

Stran obiskana od 2002.01.22 2 torek, [12.19.8.16.14] 9 Ix 12 Muwan #254297

Z: 2-2001.06.19:21:00:00
ZP: 2-2002.02.06:20:52:00